{"id":158,"date":"2025-12-04T19:27:00","date_gmt":"2025-12-04T19:27:00","guid":{"rendered":"https:\/\/drustvo-svjakob.si\/?p=158"},"modified":"2026-03-08T19:32:15","modified_gmt":"2026-03-08T19:32:15","slug":"pogovorni-vecer-z-dr-zdenko-cebasek-travnik-o-knjigi-kje-so-moji-kljuci-o-zivljenju-z-demenco","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/drustvo-svjakob.si\/index.php\/2025\/12\/04\/pogovorni-vecer-z-dr-zdenko-cebasek-travnik-o-knjigi-kje-so-moji-kljuci-o-zivljenju-z-demenco\/","title":{"rendered":"Pogovorni ve\u010der z dr. Zdenko \u010ceba\u0161ek Travnik o knjigi, Kje so moji klju\u010di. O \u017eivljenju z demenco"},"content":{"rendered":"\n

Joj, kje so moji klju\u010di?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Kako \u017eiveti z demenco, \u0161e prej: kako jo omiliti.<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Dru\u0161tvo sv. Jakob Kamnik je prvi \u010detrtkov ve\u010der 4. decembra v dvorani Fran\u010di\u0161kanskega samostana v Kamniku namenilo demenci. Bolezni, ki se ji ne moremo izogniti, \u010de se nas poloti, lahko pa jo omilimo. Bolezni vedno ve\u010djega \u0161tevila ljudi, tudi \u017ee mlaj\u0161ih od 40 let. <\/p>\n\n\n\n

O njej je ob knjigi Kje so moji klju\u010di<\/em> pred veliko ljudmi spregovorila njena dobra poznavalka dr. Zdenka \u010ceba\u0161ek Travnik<\/strong>, zdravnica, psihiatrinja, nekdanja varuhinja \u010dlovekovih pravic in \u010dlanica strokovnega sveta Zdru\u017eenja Spomin\u010dica. Najprej sama, nato v pogovoru z direktorico Knji\u017enice Franceta Balanti\u010da Kamnik mag. Bredo Podbre\u017enik Vukmir<\/strong>. Predavateljico je predstavila predsednica Dru\u0161tva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar. <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Udele\u017eence je \u010ceba\u0161ek Travnikova malo hudomu\u0161no malo zares vpra\u0161ala: Kdo izmed vas \u0161e ni nikdar pozabil, kje je pustil klju\u010de? Nobeden ni dvignil roke. Dovolj zgovoren primer, kako smo pozabljivi, marsikdo pa \u017ee manj ali bolj dementen. <\/p>\n\n\n\n

Predavateljica je ob besedilih iz omenjene knjige (brala jih je Podbre\u017enik Vukmirjeva), ki jih je ob koncu vsake zgodbe v knjigi tudi komentirala, na malce humoren, a vseeno zelo resen na\u010din nakazala, kdo je \u017ee obolel za demenco. Bolezni, ki se je mnogi sramujejo, nekateri pa se tako dobro \u00bbsprijaznijo\u00ab z njo in se zoper njo bojujejo, da je drugi pri njih sploh ne opazijo. Mnogi oboleli pa se je sramujejo, se \u010dutijo poni\u017eane, se pred ljudmi umikajo v samoto, se sploh ne zdravijo, a bi se morali. Zato je prva pot sorodnikov (ali drugih) z obolelim k zdravniku, ki bo povedal nadaljnje korake. Pri teh lahko pomaga tudi Zdru\u017eenje Spomin\u010dica, v Komendi pa, k sre\u010di, Medgeneracijsko sredi\u0161\u010de Komenda in ustanova dr. Antona Trstenjaka. Drugje tega nimajo. Na\u0161a ob\u010dina pa skrbi in bo \u0161e posebej poskrbela za starej\u0161e in s tem za demenco obolele ljudi kot starostnikom prijazna ob\u010dina. <\/p>\n\n\n\n

Dr. Zdenka \u010ceba\u0161ek Travnik je najprej poudarila, da morajo biti sorodniki in drugi do obolelih prijazni, jih spo\u0161tovati, poskrbeti zanje. To je v Komendi mogo\u010de tudi z dnevnim varstvom. Nikakor jih ne smemo prepustiti samim sebi, da se ne bi dogodilo, kot je povedala ena izmed udele\u017eenk pogovora, da se je dementna oseba iz Horjula napotila na Vrhniko, kjer so jo tudi na\u0161li, nobeden pa ni vedel za to oz. pravo\u010dasno prepre\u010dil. Razkrila pa je tudi, kako grdo v nekem domu za starej\u0161e osebe ravnajo z dementnimi ljudmi; se jim sploh ne posve\u010dajo, so v bistvu bolj ali manj prepu\u0161\u010deni sami sebi v zaprtih prostorih. Doma pa se jih \u00bbodkri\u017eajo\u00ab s tem, da jih dajo v dom. <\/p>\n\n\n\n

Nekdanja glavna sestra v enem izmed domov za ostarele se je v zasebnem pogovoru zelo zgra\u017eala nad tak\u0161nim ravnanjem, a kaj narediti, \u010de so otroci v slu\u017ebi, vnuki premladi, star\u0161i in stari star\u0161i pa ure in ure prepu\u0161\u010deni sami sebi? Podpisani ji je svetoval, naj bo prihodnje strokovno predavanje posve\u010deno prav temu, naslov pa: ATA, MAMO SMO DALI V DOM. Bole\u010de za otroke, \u0161e bolj pa za njihove star\u0161e. So pa tudi tak\u0161ni primeri, kot mi je zaupala druga mlaj\u0161a oseba, da je vzela v oskrbo gospo, staro ve\u010d kot 85 let. \u0160e zelo brihtno v glavi, sem ugotovil. Telo pa \u2026 Zame prav juna\u0161ko dejanje, ki presega obi\u010dajne \u010dlove\u0161ke mo\u010di in pripravljenost pomagati ostarelim doma. Ko ve\u010d ne morejo, ne znajo ali niso sposobni, pa vidijo re\u0161itev v tem, da dajo stare star\u0161e, ata in mamo v dom. Po drugi strani pa smo lahko hvale\u017eni, da tak\u0161ne domove sploh imamo, v njih skrbijo zanje do naravne (!?) smrti. <\/p>\n\n\n\n

Predavateljica tega ni komentirala, je pa pripomnila, da v domovih za ostarele primanjkuje negovalnega in stre\u017enega osebja, kar smo sli\u0161ali tudi za na\u0161ega, komendskega, pa tudi, kar je razveseljivo, da so stanovalci v njem zadovoljni, ostajajo v doma\u010dem kraju ali vsaj okolju. <\/p>\n\n\n\n

Kako omiliti demenco, \u010de je \u017ee ne moremo prepre\u010diti? Nasvet dr. \u010ceba\u0161ek Travnikove: vsak dan narediti 7000 korakov (hoditi eno uro), se vklju\u010diti v te\u010daj tujega jezika, \u017eiveti dejavno duhovno in kulturno \u017eivljenje, iti v dru\u017ebo. Pa \u0161e kaj drugega. Ko do bolezni pride, pa poskrbeti strokovno in \u010dlove\u0161ko za obolelega. Razlikovati pa je treba med naravnim staranjem in z njim povezanim pozabljanjem, ter demenco, ki je prava bolezen, njen izvor je v glavi, v mo\u017eganih. Zaradi tega je treba biti doma najprej pozoren na bli\u017enje dru\u017einske \u010dlane (starej\u0161e) in pravo\u010dasno ter hitro pravilno ukrepati. Posebej \u0161e, \u010de dementna oseba postaja vse bolj nasilna, kar je tudi mogo\u010de. Pa tudi pri denarju, \u010de na primer pozablja na kodo za dviganje denarja ali pa na banki dviguje ve\u010d tiso\u010d evrov. <\/p>\n\n\n\n

Sli\u0161ali smo obilo koristnih napotkov, ki bodo pomagali nam samim (v glavnem smo bili starej\u0161i ljudje), predvsem pa obolelim. Zboleti za demenco ni nobena sramota, je pa, \u010de z obolelimi grdo ravnamo, jih sramotimo, \u017ealimo, poni\u017eujemo, zapiramo in zaklepamo v dolo\u010dene prostore, se celo zna\u0161amo nad njimi. Sam Bog ve, kdaj lahko zbolimo tudi mi \u2026 Upajmo, da ne, a bodimo pripravljeni. S starostjo pridejo vse mogo\u010de nadloge, a je \u017eivljenje v tej dobi kljub vsemu lahko lepo, poduhovljeno in koristno za druge, kon\u010dno tudi za starajo\u010de se ljudi. Odvisno od tega, kaj naredimo za to. \u0160e je \u010das \u2026 <\/p>\n\n\n\n

In pa, kar nam je bilo priporo\u010deno: PI\u0160ITE ZGODBE! <\/p>\n\n\n\n

Jo\u017eef Pavli\u010d <\/p>\n\n\n\n