Vsi kdaj pogledamo v nebo. Ko je jasno, se na njem kopičijo grozeči oblaki, kot so se ob nedavnih katastrofalnih neurjih, ponoči, ko na njem zažarijo zvezde. Za Sonce in Luno ve vsakdo, marsikdo tudi za druge planete, vsaj nekatere od njih, Rimsko cesto, ozvezdja. Pogosto si niti ne vzamemo čas za to. Največkrat na dopustu, ko se sprehodimo ob morski obali, se usedemo pred planinsko kočo, zastrmimo tja gor, ko je jasna noč.
Skupaj s tistimi, ki smo se 2. julija zvečer zbrali v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku, sta to naredila astronom Boris Kham, prof. fizike, prejemnik priznanja Prometej znanosti za popularizacijo astronomije leta 2025, ki ga podeljuje Slovenska znanstvena fundacija, že 25 let avtor mesečnih oddaj Zanimivosti nočnega neba na Radiu Ognjišče, ter kamniški astronom Tone Špenko.
Gosta večera je pozdravila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.
Nato pa smo se samo čudili, kaj vse ve o tem, kar je na nebu oz. menimo tako, je to slikovito ponazoril z dežnikom s planeti in ozvezdji predavatelj Kham, za to že leta gara Tone Špenko.
Samo Kham z izbranimi besedami o nebu, kot »delu čudovitega sveta«, v katerem smo tudi mi doma, o lepoti narave, ki jo »moramo začutiti«, znati »prisluhniti tišini, miru«. In res smo potem ob njegovih posnetkih tega, kar na nebu lahko vidimo ob jasnem vremenu s pogledom, kaj šele s teleskopom. Pri tem sem skorajda malce nevoščljivo pomislil na soseda Branka, ki ga ima, mi kdaj dovoli, da pogledam skozenj.
Skorajda nepredstavljivo pa nam je bilo, ko nam je »strokovnjak za nebo« povedal, koliko svetlobnih let so od Zemlje oddaljene posamezne zvezde, planeti in ozvezdja. Zvezda Severnica kar 432 let. To pomeni od časa zmagovite bitke krščanske vojske nad Turki pri Sisku.
Kje so šele, kako zelo oddaljene galaksija M 82, M 81, Rimska cesta, M 31, ozvezdje Herkula, Saturn, Jupiter, Venera (razen zemeljskih), slovenska Iztok in Irena, do katerih smo v ozvezdju M 13 leta 2019 dobili pravico poimenovati ju tudi Slovenci.
Predavatelj je poudaril, da je vse to odkril človek. Tudi, kako daleč, koliko svetlobnih let je do posamezne zvezde, planeta, ozvezdja. Nepredstavljivo daleč. Dobro je, da se tega zavedamo, smo veseli, obenem pa ostajamo skromni. Predvsem pa, da tudi sami kdaj pa kdaj pogledamo v nebo, da vidimo to krasoto, smo hvaležni Stvarniku zanjo.
Velikemu Nikolaju Koperniku tudi za knjigo O revoluciji nebesnih sfer iz leta 1543, od katere imamo dva izvoda Slovenci. Pa tudi filozofu dr. Janezu Janžekoviču za njegovo knjigo Smisel življenja, Hvalnico stvarstvu sv. Frančiška Asiškega, ko praznujemo 800. obletnico njegove smrti, ter pisateljem Svetega pisma, knjige Modrosti (poglavja 13/1-5), ki tudi opeva velika Božja dela za človeški rod.
Spomnil je na izredne dogodke, ko smo lahko opazovali pomembne spremembe (dogodke) na nebu, 12. avgusta bomo delni Sončni mrk. Astronom Kham se je zanje potrudil na tuje, celo zelo daleč. Ni pa odveč opozorilo: preskrbite si potrebna sončna očala. Ali pa, kot smo si jih učenci nekdaj, osmojena stekla.
Strokovni uvod velikega poznavalca neba Borisa Khama je bil odlična priprava na ogled filma o kamniškem ljubiteljskem astronomu Tonetu Špenku z naslovom Predstava za temno nebo, ki ga je leta 2009 posnela RTV Slovenija, ter njegovo poznejšo besedo. Dokumentarec se začne s Tonetovim izdelovanjem kipcev za jaslice v kamniški frančiškanski cerkvi, po katerih ga najbolje poznajo Kamničani, skorajda pregovornim kajenjem pipe, vlečenjem, ki ga kar ni konca, teleskopa do njegove koče na Veliki planini, kjer ima sijajne pogoje za opazovanje nebesnih pojavov, pa tudi pogledov v nebo doma. Z njim smo se, ko je na sankah vlekel »robo« v snegu na Veliko planino, v zimi potili vsi, se pa predvsem radovali nad tem, kar nam je pokazal. Zlasti še polarni sij pred leti, ki smo ga lahko tudi sami opazovali, utrinke na nebu. Tudi sam sem jih fotografiral.
Ko smo se po enkratnem večeru poslovili, bi najraje tudi sami prijeli za pero in napisali, kot pisatelj Jančar, »svoj« Severni sij. Nehote pa smo pogledovali v nebo, tja proti Veliki planini, si zaželeli, da bi bili, kot Tone, kdaj na njem, tam opazovali zvezde. Sam bi jih ta večer najraje kar na samostanskem vrtu, a ni bilo priložnosti za to, da bi to naredili ob kozarcu dobrega vina iz njegovih rodnih Stopič, ker se je naš duhovni vodja p. Ciril Božič ravno poslavljal od Kamnika in Kamničanov. Je bila pa spodbuda za to, da sem ženi Marti, ko sem prišel domov, zagotovil: Ti si moja najlepša zvezda! Pa še res je. Tudi predavatelja bi mi pritrdila. Ko gledamo in občudujemo zvezde in ozvezdja, je prav, da jih vidimo tudi okrog sebe.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič