Kamničanka dr. Marija Klobčar je velika, prodorna pa tudi izvirna znanstvenica, ki pri raziskovanju ubira svoja pota; včasih tudi mimo »uradnih« ugotovitev in trditev. To dela vztrajno, s preučevanjem številnih domačih in tujih virov, obiskovanjem krajev, ki jih raziskuje, upoštevanjem ljudskega izročila, pregledovanjem župnijskih kronik in drugega gradiva.
Je avtorica številnih strokovnih prispevkov, predvsem pa monografij: Kamničani med izročilom in sodobnostjo (1998), Na poti v Kamnik (2016), Poslušajte štimo mojo – Potujoči pevci na Slovenskem (2020). Za zadnji dve je bila nagrajena s priznanji Odlični v znanosti, leta 2020 ji je Slovensko etnološko društvo za življenjsko delo podelilo Murkovo nagrado.
Svojim monografijam je te dni dodala novo: Zvonovi so sami zapeli:Naravne nesreče in kolektivni spomin. Izdal jo je ZRC SAZU Glasbenonarodopisni inštitut. Predstavila jo je 21. maja zvečer zelo številnim obiskovalcem v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.
Avtoričino zadnje znanstveno delo – vsaka njena knjiga je bila nagrajena – je v uvodu v izjemen večer predstavila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.
Glasbeno sta ga zelo obogatila citrar Tomaž Plahutnik in pevka Ana, njegova hči, ki je z velikim čutom zapela tri pesmi po izboru same pisateljice, da so se skladale z vsebino knjige.
V njej je Marija Klobčar najprej spregovorila o zgodovini mesta Kamnik in odteklem jezeru, glavno pozornost pa je posvetila katastrofalnemu potresu leta 1348. Ta velika naravna nesreča, ko se je prelomila gora Dobrač in zasula številne slovenske vasi v Ziljski dolini, je povzročila veliko hudega tudi na sedanjem slovenskem ozemlju, je bilo veliko mrtvih, močno prizadejana mesta in gradovi. Po njej so se začeli na slovensko ozemlje naseljevati Nemci, so izpodrivali Slovence na severnem slovenskem poselitvenem ozemlju. Žal so o tem potresu iz neznanih razlogov premalo pisali; eden od verjetnih je bil ta, da ne bi ljudi v že tako hudi stiski še bolj preplašili. Kje vse in kakšne so bile posledice tega potresa, je znanstvenica prikazala na posebni karti.
Predavateljica je spregovorila tudi o slovenskih krajih, gorah, rekah, gradovih, jezerih … med Slovenci pred potresom leta 1348 in po njem, slovenskih poimenovanjih v zvezi z njim in njihovo nekdanjo prostorsko veliko bolj obsežno poselitvijo kot danes, pri Kamniku pa v povezavi z odteklim jezerom (Šutna, zvonjenje ob treh popoldne v Nevljah, privezi za čolne, ljudsko izročilo o zmaju, Veroniki/ribi Faroniki, arheoloških odkritjih in drugem), kar vse govori, da je jezero nekdaj res bilo med sedanjim Starim in Malim gradom, čeprav imajo strokovnjaki o tem različna mnenja. Tudi o posledicah katastrofalnega potresa za Slovence leta 1348.
Več v posebnem pogovoru z avtorico.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič