Bodimo svobodni, ustvarjajmo in ljubimo
Društvo sv. Jakob Kamnik in kamniški frančiškani so 13. marca v frančiškanski dvorani pripravili okroglo mizo o vrednotah in problemu razgradnje vrednot. O tem močno perečem vprašanju sta spregovorila slovenski član Evropskega računskega sodišča v Luksemburgu Jorg Kristijan Petrovič in docent na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Igor Bahovec. Predstavila ju je predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.
Jorg K. Petrovič je uvodoma ugotavljal: »Skozi zgodovino smo se naučili, da so meje naše svobode postavljene z mejami svobode drugih posameznikov. To načelo je, na takšen ali drugačen način, zapisano v ustave vseh svobodnih in demokratičnih držav – tako monarhij kot republik.
Vendar ta zakonodajni okvir nikdar ni bilo dovolj. Poleg njega je namreč vedno obstajal še moralno etični. Žal je bil slednji, zaradi takšnih ali drugačnih anarhističnih hotenj, razkrojen.
Razvoj znanosti in tehnologije, še posebej pa razvoj družbenih znanosti, je namreč svobodo gradil na razgradnji avtoritet. Ta strategija je bila uspešna do te mere, da je zahodne družbe pripeljala do viška uspešnosti, ki se je zaključil s pristankom ljudi na Luni, internetom in mobilnimi telefoni. Bili smo neustavljivi, ker smo si vedno dovolili izzivati vse avtoritete, ki so nam najprej ukazovale, kaj je prepovedano in proti koncu le še trdile, kaj vse ni mogoče. Vedno smo jim dokazovali nasprotno.
Avtoritete so najprej izgubile svojo mističnost in nato dokončno svojo moč. Danes je tako ključni problem prav ta popolna razgradnja vsakršnih avtoritet.
Nekdanje avtoritete
Nekoč so bile poleg sodnika in župana, ki sta bila del oblasti, v vsakem kraju vsaj še tri avtoritete: župnik, učitelj in zdravnik. Doma so bili avtoriteta starši. Dva rodova nazaj so bile te avtoritete tako visoko spoštovane, da se je to izkazovalo že v sami vsakdanji komunikaciji. V tistih časih se je celo starše spoštljivo vikalo.
Danes od tega spoštovanje ni ostalo nič – enako velja za avtoriteto. Ta je popolnoma razgrajena. Župnik je že nekaj časa nima. Učitelji in starši so jo izgubili v zadnjih 20-tih letih. Danes jo dokončno izgubljajo zdravniki in celo policisti.
Avtoritete danes nimajo več niti znanstveniki, ki so ves čas razgradnjo avtoritet in kritični dvom do vsega in vsakogar izkoriščali v prid razvoja znanosti. Revolucija svobode danes žre svoje otroke. Čas COVIDa in z njim povezanega antivaxerserstva je pokazal kako velik dvom danes vlada glede avtoritete znanosti.
Nenazadnje avtoritete danes nimajo več niti pisatelji niti noben drug intelektualec, ki so bili vedno zadnji braniki svobode. Spomnite se samo Majniške deklaracije.
Današnja družba je družba kaosa in anarhije
Današnja družba je žal družba brez vsakršne avtoritete. Je družba kaosa in anarhije, je družba v razpadu, je družba samooklicanih avtoritet, je družba populistov, je družba influenserjev, je družba razgrajačev in ekstremnih strank; je družba pred kolapsom – skratka družba pred neminovnim zdrsom v diktaturo.
Danes cilj svobode ni le dosežen, ampak je po mojem mnenju nevarno presežen!
Paradoks svobode namreč je, da ta nikdar ne more biti popolna, saj v nasprotnem primeru začenja ogrožati samo sebe.
/…/
Danes smo stopili preko optimalne točke svobode. Svobodo je mogoče ohraniti le tako, da se ji deloma odrečemo. Zahodna družba ta trenutek potrebuje konsenz o zmanjšanju svobode in nujni povrnitvi avtoritet, sicer bo prišlo do zdrs v kaos in nastopa nove diktature.
Bolje se je odreči delu svobode, kot pa zdrkniti v diktaturo in jo izgubiti v celoti.
Naredimo korak nazaj
Naredimo torej korak nazaj. Potegnimo za zavoro dokler je še čas!
Kako spremeniti stanje stvari? Cilj, ki ga je potrebno doseči je ponovna vzpostavitev avtoritet, ki bodo nosilke družbenih vrednot in bodo zagotavljale, da zahodna družba ne pade s tečajev. To ne bo lahko, ni pa nemogoče. Pri tem ne trdim, da morajo biti vse na novo vzpostavljene avtoritete enake kot nekdanje (župnik, učitelj, zdravnik, starši), vsekakor pa bi bilo dobro, da so v večini, predvsem pa da medsebojno sodelujejo.
Zdravniki, ki so pred kratkim tvegali svoja življenja v prvih bojnih linijah z virusom covid, naj bodo spoštljivo ustrezno umeščeni v hierarhijo zahodnih družb glede na dolžino časa, ki ga namenijo pridobitvi svojega znanja. Znanje, in z njim povezana meritokracija, je namreč ključno za obstoj in napredek družbe.
Zato morajo znanstveniki in učitelj še naprej skrbeti za razvoj in prenos znanja. Njihov avtoriteta mora, tako kot skozi celotno zgodovino, temeljiti na znanstvenih dokazih, podprtih z eksperimenti, ki so ponovljivi. Njihov univerzalni jezik mora ostati jezik enačb – jezik matematike.
Starši naj skrbijo za vzgojo in življenje otrok. Bog je namreč tam, kjer je življenje. Brez življenja ni ničesar. Ne družine, ne družbe, ne nacij, ne človeštva. Staranje zahodnih družb kaže na to, da so nekje hudo zašle. Brez avtoritete staršev vse do polnoletnosti otrok ni prihodnosti nobene družbe. Danes se žal staršem v zahodnih družbah tudi ta avtoriteta pospešeno jemlje.
Današnji človek išče duhovnost
In za konec še zahodna Cerkev. Kje naj ta išče svojo avtoriteto oziroma bolje rečeno kako naj si jo povrne?
Današnji zahodni človek išče duhovnost! Išče jo v Indiji pri jogijskih gurujih, išče jo pri južnoameriških šamanih, išče jo v šaolinskih templjih na Kitajskem. Zakaj je ne išče v svojih Cerkvah? Morda zato, ker je bila njena mističnost nekje na poti izgubljena. Prej sem omenil, da se je avtoritete razgrajevalo tako, da se jim je najprej vzelo njihovo mističnost. Pri zahodni Cerkvi se je to v dobršni meri zgodilo od znotraj.
Vsaka avtoriteta potrebuje mistično oz. vsaj neke vrste odmaknjenost. Drugače ni avtoriteta.! Za duhovne avtoritete pa je mističnost tako rekoč ključna komponenta. Avtoritete templjev na primer – te so se namreč skozi celotno zgodovino vedno gradile na njegovi odmaknjenosti. Tempeljska vrata so vedno strogo razmejeval sveto od posvetnega. Sveto in posvetno nikdar ne smeta postati eno. Približevanje svetega k posvetnemu sveto namreč razvrednoti.
Cerkev je z najboljšimi nameni na drugem vatikanskem koncilu revolucionarno spremenila svoj pristop do množic. Z željo, da bi jih pritegnila še več, je spremenila liturgijo. Maše, ki so več kot tisoč let potekale v latinščini, so bile prestavljene v nacionalne jezike, bistveno skrajšane in prostorsko reorientirane za 180°. S tem jim je bila odvzeta vsa mističnost. Mističnost, katere magijo ljudje nikdar niso do konca razumeli, so jo pa prav zaradi te presežne nedoumljivosti globoko spoštovali in izvajalcem – duhovnikom priznavali visoko avtoriteto. Danes po 60-tih letih so cerkve zahodnega sveta prazne. Profanizacija je imela uničujoče posledice.
Nazaj k latinščini
Za ohranitev svobode je potrebno stopiti korak nazaj. Tu menim enako: stopimo pri liturgijah vsaj kak korak nazaj. Naj mističnost naše vere, sem in tja ponovno zaživi skozi latinske maše. Morda začnem pri tej naši tradicionalni vsakoletni maši za gimnazijce, ki so vedno cenili klasično vzgojo, vključno z latinščino.«
Dr. Igor Bahovec je navzoče številne poslušalce najprej v duhu svetega leta 2025 povabil, naj okrepijo svoje upanje, bodo bolj pogumni, se bolj ovedo, kako je krščanstvo pomembno za njihovo polno življenje.
Omenil je dvoje pomembnih osebnosti – svetnika p. Pija in starca (meniha) Zosima v Bratih Karamazovih pisatelja Dostojevskega. Oba sta videla človeku v srce.
Človeku, ki ima avtoriteto, zaupaš. Posebej ga povprašaš, kadar si v težavah. Tedaj je treba iskati pot naprej, se ne ozirati nazaj. Vzeti si je treba čas za premislek, se umiriti, iti v tihoto.
Ljudje danes vse bolj hrepenijo po bogatem duhovnem doživljanju. Tistem, kar jim daje možnost, da polno živijo in dihajo, se čutijo svobodne. Za sodobnega človeka je ključno, da je svoboden, ustvarjalen in da ljubi ter je ljubljen obenem. Da kljub različnosti hodimo v isto smer. Pri tem kot vzornike potrebujemo prave voditelje. Takšne, kot je bil Janez Evangelist Krek, ki so znali združevati ljudi in jih pridobivati za prave namene in cilje. Potrebujemo dialog; da se kaj novega odpre. Da smo v odnosu z drugim, z drugimi; da nam drugi prisluhnejo, mi pa njim, od njih sprejemamo prave pobude.
Mnogi se sprašujejo, kako živeti danes, biti odprt za jutri. Pri tem je dobro, da poiščemo človeka, ki nam ve povedati pravo besedo, in da hodimo skupaj. Pozabljamo na tiste, ki so nam imeli kaj povedati, so imeli živo besedo za nas, uvid v prihodnost krščanstva in kristjanov. Med njimi je bil pesnik in teolog Vladimir Truhlar. Kdo ga danes sploh še omenja, bere njegove stihe? K sreči imamo papeža Frančiška, se lahko marsičesa učimo od njega, ga posnemamo. Potrebujemo prave avtoritete! Iti moramo naprej. Pri tem moramo najti ljudi, ki nam bodo kazali pot. Takšne, kot je bil škof Slomšek, ki je v kriznih časih pripravil duhovne vaje za duhovni dvig ljudi. Ko uvidimo, da sami ne zmoremo, pridobimo druge. Tiste, ki znajo nagovoriti ljudi, nato pa z njimi kaj naredimo.
Ključnega pomena je družina
Vse se začne v družini. Danes je ta ogrožena, se ji namenja premalo pozornosti. Družina niso le starši in otroci, marveč tudi stari starši. Tri generacije. Med njimi mora biti komunikacija.
Postajamo družba znanja, ne pa modrosti. Bolj bi morali upoštevati dobre izkušnje ljudi v preteklosti, se kaj naučiti od njih. Formalna izobrazba je potrebna, ob njej pa tudi zunajšolska, izkušnje, ki ti jih ne da računalnik.
Živo življenje in dejavnosti so v tistih Cerkvah, ki so zahtevne do vernikov, vedo pot naprej. Načrtovanje ženskega duhovništva je stranpot. Prava pot je v postnem času poudarjanje prave vrednosti posta.
Tem in drugim besedam predavateljev so sledila številna vprašanja, pa tudi pripombe in predlogi udeležencev okrogle mize. Pokazala so, da je bila zelo potrebna in da številni ljudje kritično, a tudi ustvarjalno razmišljajo, jim še zdaleč ni vseeno, kaj bo z nami, Slovenci, in našo državo jutri. Bolj bi se morali zavedati, da smo država mi, je od nas samih odvisno, kako bo jutri z nami in našo državo.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
Leave a Reply