Lepo doživetje v lepem vremenu, previdni hoji na poledenelem spodnjem delu poti, v primerni obutvi in obleki ter s pohodnimi palicami. Pohodnik si lahko ogleda več kot 120 jaslic ob poti, nekaterih zelo skritih, drugih očitih. Postavljene so bile z veliko ljubezni in iznajdljivostjo, tudi naporom, iz veselja do rojstva Božjega Deteta in v duhovno spodbudo ter navdih pohodnikom.
Postavljavci jaslic ob nekdanji kolovozni poti iz Poženika na Šenturško Goro, danes bolj pohodniški zaradi plazu, ki je odnesel del ceste, drugi pa jo je pod vikendicami pred leti zasul (pri prvem na močno zoženem delu poti pohodnike pred nevarnostjo in zdrsom v dolino opozarjajo le s trakom, pri drugem pa zaskrbljeno pogledaš navzgor, kdaj se bodo spet sprožile skale in ilovnata zemlja), so se letos pred božičem vnovič izkazali. Po trditvah nekaterih pohodnikov naj bi jih postavili kar 127, drugi menijo, da 120, vsekakor pa več kot sto. Sam jih v nedeljo, 29. decembra, nisem štel, jih je bilo obilo na najrazličnejših za to primernih krajih v naravi, pa tudi sicer, odvisno od iznajdljivosti jasličarjev.
Ker je bilo krasno vreme, je bilo obiskovalcev zelo veliko. Sam sem jih v času po kosilu srečal na poti navzgor in pri vračanju v dolino več sto. Veliko tudi znanih ljudi. Na ogled jaslic jih je privabilo toplo brezvetrno vreme, tako da je bilo treba sleči bunde in druga topla oblačila, sicer ti je bilo pretoplo. V spodnjem začetnem delu poledenele poti si moral biti zelo previden. Nekateri so si pomagali s pohodnimi palicami, nekaj ljudi celo z derezami, sam pa sem se, ker nisem imel ne enega ne drugega, komajda ujel, mi je močno drselo, nazadnje pa me je rešil oprijem grmičevja ob poti. Lanskoletna podobna izkušnja me ni izmodrila.
Jaslice sem si začel ogledovati pri t. i. Anžetovi kapelici s križanim Kristusom, ki me je spomnil na besede našega župnika p. Cristiana Balinta pri maši na božično jutro, da so vzhodni cerkveni očetje videli že v betlehemski votlini, kjer se je rodil Jezušček, križ. Znamenje njegovega poznejšega trpljenja in smrti na križu.
Veliko jaslic je bilo od »starih«, že znanih jasličarjev. Med njimi od župljanov komendske župnije. Pri napisu Marko Moste sem takoj ugotovil, da jih je postavil Marko Grilc, ki je vodil postavitev jaslic v komendski župnijski cerkvi. Pri drugem napisu Drago z omembo vasi Breg, sem pomislil na postavitelja Draga Carja, pri tretjem France Gora na mojega sošolca Franceta Drolca.
Večino jaslic so, tako so potrjevali napisi, so postavili jasličarji iz vasi pod Šenturško Goro: iz Poženika, Pšate, Cerkelj, Zaloga, Lahovč, Sp. In Zg. Brnika, Pšenične Police, veliko pa tudi iz bolj oddaljenih vasi. Nekdo celo iz Bruslja. Nekatere jaslice je bilo kar težko najdi, ker so postavljene više oziroma v bolj skritih kotičkih. Z njihovim iskanjem in opazovanjem so imeli predvsem veliko veselja otroci. Prav posebej pa s tem, da so pozvonili pri kapelici Marije Pomagaj, ki so jo postavili Jagodčevi trije sinovi (Andrej, France in Janez) za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne, leta 1998 pa jo je z vso ljubeznijo in prizadevnostjo pomagal obnoviti sedanji župnik župnije Ljubljana – Sv. Peter g. Zdravko Žagar.
Na koncu sprehoda oz. ogleda jaslic so ogledniki jaslic postali pri cerkvi sv. Urha na Šenturški Gori, pozornejši oz. poznavalci pa pri spominski plošči na župnišču tukajšnjemu dušnemu pastirju Simonu Robiču, velikem slovenskem biologu, ki so se ga domačini letos ob 200. obletnici njegovega rojstva posebej spomnili s simpozijem in knjigo predavanj s simpozija, nedavno pa tudi v Kamniku v okviru Društva sv. Jakob Kamnik. Njegov nagrobnik je prvi z desne strani na bližnjem presenetljivo lepo urejenem pokopališču.
Spotoma so se na Šenturški Gori zagledali v lep star korpus Križanega ter znamenje, ki bi ga bilo treba obnoviti.
Poznavalci Robičevega dela so pogledali tudi v dolino, na vse strani, kjer je Robič zbiral edinstvene primerke fosilov, polžev, mahov in drugega, kar danes hrani oz. je razstavljeno v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Kdo je celo pokukal pod zid župnišča, kjer je Robič gojil modrase, te pa potem, primerno preparirane, odstopal oz. prodajal muzejem. Imeli so krasno sončno lego, je bilo pa bolje, da se jim – nepoznavalci – niso približali, kaj šele stopili nanje. Robič bi jim že vedel pomagati, ker takrat ni bilo blizu zdravnika, z vozom do Cerkelj pa poti, kjer sedaj hodijo ogledovalci jaslic, oz, preko Tunjic do Kamnika, pa je bilo daleč in nevarno. Nevarno je bilo tudi tokrat v dolino, posebej v spodnjem ledenemu delu, a sem, oprijemaje se grmovja in hoji čisto ob robu uspel priti brez padca. Ni pa to zmogel mladi fant, ki je korajžno koračil kar po sredi poti. Na ledu mu je spodneslo noge in v dolino se je nekaj metrov zapeljal po tistem delu telesa, kjer hrbet izgubi dobro ime.
Previdnost ni odveč, svetujem pohodnikom in oglednikom jaslic, ki jih bo te dni še zelo veliko. Najprej za gore primerno obutev, potem pa ne pretežko obleko, nahrbtnik, v katerem naj bo kaj za preobleči, vsekakor pa topel čaj, mogoče kakšen energijski napitek. Posebej previdni naj bodo starejši ljudje, mogoče celo raje ostanejo doma, si ogledujejo jaslice v dolini, po cerkvah, pri posameznih hišah. Pot in ogledi jaslic ti vzamejo kar veliko časa. Vsekakor se je na ogled najbolje odpraviti po kosilu, ko je že toplo, pozno popoldne, posebej pri vračanju v dolino, ko zahaja sonce, pa hitro mrzlo.
Sicer pa: uživajte v lepem pohodu, panorami s Šenturške Gore in brez padcev! Noge pa bodo drugi dan, vsaj pri manj izkušenih in utrjenih »pohodnikih«, tako ali drugače manj ali bolj bolele, se bodo vsaj zavedali, da jih imajo. Lepo je po navadi združeno z naporom in tudi bolečinami!
Jaslice v komendski župnijski cerkvi
Jasličar Marko Grilc iz Most, ki že vrsto let z izdelovalcem lesenih jasličnih kipcev Andrejem Gašperlinom iz Most, Sebastjanom Sternadom (tudi iz Most) Janezom Ravnikarjem iz Komende, Janezom Pogačarjem z Gore in Dragom Carjem z Brega, postavlja jaslice v komendski župnijski cerkvi sv. Petra, se je tokrat odločil za veliko spremembo – na vrh jaslic poleg ambona je postavil Svete Višarje. S tem je tudi spomnil na zmago našega vrhunskega kolesarja Primoža Rogliča na lanskoletnem Giru d’Italia, posebej pa na njegov velik dosežek, ko je dosegel najboljši čas pri zelo zahtevni vožnji na Svete Višarje. Marko dobro pozna to cesto, saj jo je prevozil pred Rogličem. Za postavitev jaslic, kot tudi njegovim »pomočnikom«, se mu je zahvalil župnik Cristian Balint. Drugi del jaslic z romarsko cerkvijo sv. Ane v Tunjicah s Kamniškimi planinami in alpami v ozadju so omenjeni postavljavci jaslic umestili pod oltar sv. Jožefa.
Besedilo in fotografiji: Jožef Pavlič