Zelo zanimivo, tehtno in odmevno predavanje zgodovinarja dr. Damjana Hančiča
Frančiškanska dvorana v Kamniku je 14. novembra zvečer gostila številne prebivalce Kamnika in okolice (med njimi župana Mateja Slaparja), ki jih je posebej pritegnilo predavanje dr. Damjana Hančiča, znanstvenega sodelavca na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, o Gradbenih projektih nemškega okupatorja v Kamniku. O tem govori tudi njegova knjiga Postati del velike nemške skupnosti, kamniško okrožje v času nemške okupacije 1941-1945.
Hančiču se je pridružil njegov sodelavec pri omenjenem centru dr. Matic Batič, avtor knjige Fluidna krajina: prostor, identiteta in evropske obmejne pokrajine, v kateri je poleg drugih tudi objavljen Hančičev prispevek. Mladi zgodovinar se sicer predvsem posveča ideološkim dimenzijam javnega prostora; kako so različni državni in ideološki sistemi (na primer fašizem in komunizem) preoblikovali javni prostor prek spomenikov, arhitekture, krajevnih imen itd. ter kaj so s tem hoteli doseči. V glavnem raziskuje kulturno zgodovino Primorske v prvi polovici 20. stoletja, italinizacijo javnega prostora na Goriškem v času med obema svetovnima vojnama, po drugi svetovni vojni pa posledice komunizma.
Predavatelja, posebej uglednega domačina iz sosednjih Mekinj dr. Damjana Hančiča, in njegova velika strokovna dela, ki zlasti obsegajo zgodovino klaris na Slovenskem, pa tudi revolucionarno vrenje in nasilje v medvojnem in povojnem času na Kamniškem, delovanje Komunistične partije, njen odnos do Cerkve po drugi svetovni vojni, je temeljito predstavila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar.
Damjan Hančič je najprej povedal, kako je nemški okupator po zasedbi Kamnika leta 1941 to mesto »skušal z različnimi ukrepi integrirati v rajh in mu dati čim bolj nemški pečat«. V te načrte in prizadevanja so »poleg ponemčevanja prebivalstva sodile številne investicije na področju prometne, upravne in stanovanjske infrastrukture, s katero je okupator v priključeno pokrajino vnesel svojo značilno arhitekturo. Večina investicij je bila izvedena med poletjem 1941 in jesenjo 1943.«
Dr. Hančič je z ohranjenimi dokumenti oz. arhivskimi viri, načrti in fotografijami predstavil najpomembnejše zgradbe in druge infrastrukturne investicije, do katerih je prišlo v Kamniku v času nemške okupacije, pred njo ter usodo po koncu vojne.
Nemci so, ko so 1. avgusta 1941 Gorenjsko razdelili na tri okrožja s sedeži v Radovljici, Kranju in Kamniku, veliko pozornost namenjali slednjemu mestu. Kot je v uvodu v predavanje povedala dr. Humarjeva, so vedeli, kam so prišli. Pot so jim kazali ovaduhi, pa tudi nemško predvojno prebivalstvo; med njimi priseljenci iz Kanalske doline. Zaradi tega so še toliko bolj korenito izvajali raznarodovalno in ponemčevalno politiko, mlade včlanjevali v vrste Hitlerjugenda (fante) in Hitler maedel (dekleta), prebivalce nasploh pa v Koroško ljudsko zvezo (člani so po 1. oktobru 1942 postali nemški državljani), jih klicali na opravljanje delovne dolžnosti (Arbeitsdienst) in k služenju v vojski (Wehrdienst). Gorenjsko (Oberkrain) so priključili Koroški (Gau Kaernten). Ob preverjanju prebivalstva so ugotovili »zelo dobre rezultate«, saj naj bi »nordijska rasa prevladovala v 27,5 %«. Okrožje Kamnik je obsegalo celotno vzhodno Gorenjsko, je jeseni 1941 merilo 881 km2 in štelo 58.962 prebivalcev.
Kamniško okrožje je po navedbah nemškega okupatorja spadalo med najrevnejša v koroškemu »gauu«, zato so ga skušali z različnimi vlaganji, zlasti v infrastrukturo, čim prej čim bolj modernizirati. Prisiljeni so bili urediti in popraviti cestne in železniške povezave. Obnovo so zaupali organizaciji Todt, civilni in vojaški inženirski organizaciji Tretjega rajha. Na začetku leta 1942 so obnovili cestno povezavo med Kamnikom in Kranjem preko Most, uredili mestno kanalizacijo in središče Kamnika, le-tega neposredno železniško povezali s Kranjem in Celovcem ter dalje ostalim nemškim rajhom po svojem delu okupiranega ozemlja severno od Ljubljane. Načrtovali so celo tri predore na Koroško, podobne Ljubeljskemu, a jih zaradi neugodnega poteka vojne niso izkopali, so se morali bolj posvetiti obrambni na vzhodu kamniškega okrožja.
Pri zidavi stavb je prevladoval slog Tretjega rajha: alpski domačijski slog in neoklasicistična pročelja, ki ga je zagovarjal arhitekt Albert Speer, pa tudi utilitarni, značilen za velike infrastrukturne projekte ter industrijske in vojaške komplekse.
Objekte, ki so jih v Kamniku zgradili med okupacijo, delimo na vojaške, obrambne (bunkerje in zaklonišča) in civilne, te pa na upravne in stanovanjske. Slednje je dr. Hančič tudi pokazal s fotografijami in načrti. Temeljito prenovo in nadzidavo sedanje občinske stavbe (med vojno urada deželnega svetnika kamniškega okrožja), dograditev kamniške osnovne šole (danes OŠ Toma Brejca, kjer so ob vhodu ohranili nemške reliefne poslikave, odstranili pa nemške znake), izgradnjo dveh večjih stanovanjskih sosesk, poimenovanih Neu Heimat (prve na območju nekdanjega Prašnikarjevega zdravilišča v Sp. Mekinjah ob današnji Cankarjevi cesti, druge pa na takratnem južnem obrobju mesta ob sedanji Kajuhovi ulici), izgradnjo mestne kanalizacije in urbanistične posege na Glavnem trgu (razširitev ozkega mestnega prehoda in delno podrtje Albrechtove hiše), začetek obnove Kamniškega doma na Glavnem trgu. Za sedež kamniškega okrožja (Kreisleitung), danes Samski dom, so v severovzhodnem delu Kamnika ob današnji Cankarjevi cesti v Sp. Mekinjah konec leta 1941 in na začetku leta 1942 zgradili veliko poslopje.
Obstajajo pa tudi načrti za gradnjo bazena in ureditev teniškega igrišča na levem bregu Nevljice nekaj deset metrov niže, kjer je danes poletno kopališče.
Vse te in druge nemške gradnje, dozidave in nadzidave ter preureditve v Kamniku kažejo na to, da so Nemci sprva nameravali ostati v tem mestu, ko jim je vojna sreča pokazala hrbet, pa so se posvetili predvsem obrambnim načrtom pred partizani in umiku z zaseženega ozemlja. Po vojni in še danes te stavbe služijo drugim namenom.
Predavanje dr. Damjana Hančiča se je izteklo v pogovor ob številnih vprašanjih ter veliko zanimanje za njegovo in Batičevo knjigo. Kdo bo dejal, kaj pa je treba obujati ta spomin, govoriti o »nemškem« Kamniku, pa pozneje »komunističnem«, vendar je tudi to del kamniške zgodovine. Še danes viden, hkrati pa opozarjajoč pred novimi »okupatorji«. Naj živi svobodni Kamnik!
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič