Nepozabno romanje s p. mag. Cirilom Alojzom Božičem v Pleterje, Kostanjevico in Stopiče
Društvo sv. Jakob Kamnik redno organizira spomladanska in jesenska romanja oz. ekskurzije po Sloveniji in nekdanjih slovenskih krajih onkraj matice. Tudi tokrat je bilo več predlogov, kam bi šli, od Furlanije Julijske krajine do krajev, povezanih z velikim pesnikom Srečkom Kosovelom ob 100. obletnici njegove smrti. Oglasil se je gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana p. mag. Ciril Alojz Božič, ki gosti srečanja omenjenega društva v lepi samostanski dvorani, je pa tudi duhovni vodja društva: »Pojdite z menoj na Dolenjsko!« »Kam?«, smo ga vprašali, čeprav smo že slutili, kaj nam bo predlagal. »V moje rodne in bližnje kraje: župnijo Stopiče, kartuzijo Pleterje in Kostanjevico.«
Prvi hip se nam je naredil cmok v grlu, potem pa smo bili vsi navdušeni. Edino nas je bilo strah, če bo p. Ciril ob vseh svojih obveznostih – v kamniškem samostanu je poleg njega le še p. Franci Seničar – to zmogel. Pa je. In še kako dobro! Že ko smo se 23. maja ob 7. uri »pri mamutu« v Kamniku usedli v avtobus Arrive, ki ga je krmilil spretni šofer Damjan, in je naš duhovni, tokrat pa tudi »turistični« vodja vzel mikrofon v roke, smo začutili: »To pa bo dan!« In res je bil. P. Ciril nam je med vožnjo nadrobil toliko zanimivih in koristnih podatkov, da smo samo zijali: od mest in vasi, skozi oz. mimo katerih smo se vozili, do podatkov o začetkih kartuzijanskega reda v Veliki kartuziji pri Grenoblu v Franciji pod p. Brunom leta 1080, sami kartuziji Pleterje (leta 1403 jo je ustanovil grof Hermann II. Celjski) in pokrajini pod Gorjanci, ki se nam je vedno bolj približevala. Ob tem ni pozabil na molitev in duhovno spodbudo ter, kar je njegova posebna odlika: humor.
Prijazen sprejem v Pleterjah
Tako okrepljeni in nagovorjeni smo bili en dva tri v Pleterjah. Tam sta nas že pričakovala sam prior meniške skupnosti Madžar Frančišek Fodor in upokojeni ekonom Jože Simončič, ki še vedno rad ob skromnih laiških močeh priskoči na pomoč. Kako je bila ta zaželena in tudi krepilna, smo videli po maši, ki jo je v samostanski kapeli daroval p. Ciril, na orgle pa je igral odlični kamniški organist in pevec Silvan Baša. Glavno sporočilo patrovega zgoščenega duhovnega nagovora ob pogledu na velik križ na steni za oltarjem je bilo: »Križ stoji, ko se svet vrsti in premika.« Tudi kartuzijanski samostan v Pleterjah v več stoletjih obstoja, partizanskega napada in požiga med drugo svetovno vojno, čeprav so menihi izdatno pomagali »osvoboditeljem«, ti pa so se v zahvalo spravili nad svete prostore in meniške celice; in povojne obnove, ko ga je obiskal sam maršal Josip Broz Tito s soprogo Jovanko.
P. Ciril, najbolj zaslužen za veliko pomembnejši obisk pred 30-timi leti na Brezjah – samega poglavarja katoliške Cerkve papeža Janeza Pavla II., ko je bil gvardijan brezjanske frančiškanske skupnosti – nas je tokrat povabil, naj si, čeprav slabotni in grešni, prizadevamo za svetost. Da bi pri tem uspeli, smo Boga trikrat prosili in se mu zahvaljevali: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Jože Simončič se je izkazal kot izvrsten somelier
Da bi to tudi telesno zmogli ta dan, smo se po maši izdatno okrepili s kar petimi izbranimi samostanskimi vini (cvičkom, modro frankinjo, rosejem, suhim in posladkim mašnim vinom), sirom, kruhom in sokom. Vina nam je na šaljiv način predstavil pravi mož za to – Jože Simončič. Le malo je manjkalo, da nismo začeli peti: Pod Gorjanci je otoček, Krka mu je zibelka, a nas je Jože opozoril, da v samostanu vlada tišina. Tudi ta otoček smo si pozneje pogledali pobliže, še prej pa samostansko gotsko cerkev v Pleterjah (tam smo njeno akustiko preizkusili s pesmijo Mariji na čast), multivizijo s predstavitvijo kartuzije ter muzej na prostem. Večina se nas je tudi ustavila v samostanski prodajalni in kupila, kar tam ponujajo. Da bo doma in drugje na binkošti še veselo, so pozneje v avtobusu napovedovale steklenice izbranih vin, ki so že trkale druga ob drugo.
Kostanjevica nas je navdušila z Galerijo Božidarja Jakca in razsežno nekdanjo samostansko stavbo
V Kostanjevici nas je pričakal nekdanji direktor Galerije Božidarja Jakca Bojan Božič, ki nam je najprej spregovoril o nekdanjem slovitem in silno velikem cistercijanskem samostanu iz leta 1234 (ustanovil ga je koroški vojvoda Bernard Speinheimski), gotski cerkvi, slikarskih razstavah v njej ter Formi vivi, ki smo jo že pogledovali na poti do nekdanjega samostana, danes državnega kulturno-umetnostnega in spomeniškega objekta; pri obnovi je sodeloval tudi sloviti Tunjičan konservator akademik dr. France Stele.
Ker se nam je mudilo kar daleč na kosilo v gostilno Prepih v Gornji Težki Vodi, smo ogled Kostanjevice veliko prehitro sklenili, med vožnjo pa občudovali prelep svet pod Gorjanci. Da pa je bil ta tudi krut v stoletjih zaradi turških vpadov in ropanj, pa Uskokov (v Kostanjevici), posebej partizanov med drugo svetovno vojno, smo se najbolje in najbolj vidno prepričali, ko smo se nazadnje po kosilu že na poti domov ustavili v Stopičah. V ušesih nam je med vožnjo do njih še vedno odmeval »glas« harmonike, ki jo je sila spretno in lahkotno raztegoval organist Silvan Baša in evponija, na katerega je igrala zanj telesno šibka hčerka Neža, da smo se čudili, od kod ji toliko sape, da too zmore. Nekatere so močno zasrbele pete, da bi se zavrteli (tudi obilica cvička je pri tem igrala svojo vlogo), a si ob dveh duhovnih gospodih (p. Cirilu se je pri kosilu pridružil stopiški župnik Tadej Kersnič), niso drznili. So si pa, da so nazdravili 51-tim glasovom novega mandatarja slovenske vlade. Pozneje v Stopičah pa zelo gostoljubnemu župniku Tadeju, ki baje odhaja za župnika v Semič. Ravno obrnjeno kot nekdanji stopiški župnik Jožef Kvas, poznejši ljubljanski pomožni škof, katerega se starejši župljani še vedno radi spominjajo.
Stopiče so nas pretresle, kako hudo so trpele med drugo svetovno vojno in po njej
Romarji smo uživali ob pogledu na lep glavni oltar Marije Tolažnice žalostnih (kar preroško za vse, kar so hudega prestali stopiški župljani med zadnjo svetovno vojno), na Božji grob, na sliko brezjanske Marije Pomagaj, ki jo je župniji preskrbel nekdanji rojak p. Ciril Božič, 10. novembra 1996 pa kronal škof Jožef Kvas. V cerkvi smo zmolili tudi litanije Matere Božje. Zelo smo bili veseli knjige Župnija Stopiče, ki je izšla ob 300-letnici župnijske cerkve, prav posebej pa dobrega svežega peciva, s katerim so nam postregle prijazne domačinke.
Ob ploščah »zamolčanim« žrtvam druge svetovne vojne in obdobja tik po njej kar nismo mogli verjeti, da je mala župnija, ki je prišla v zgodovino po tragičnem dogodku, ko so 25. januarja 1952 na železniški postaji v Novem mestu zažgali škofa Antona Vovka, ki je nameraval v Stopičah blagosloviti nove orgle, plačala tako hud »krvni davek« rdečim krvnikom. Kako je lepa ta župnija z okrog 2600 verniki, poleg župnijske cerkve z devetimi podružničnimi cerkvami in eno kapelo, petimi pokopališči, smo videli, ko smo se z avtobusom in pogumnim voznikom popeljali po njenih ozkih cestah. Tudi skozi rodni Dolž p. Cirila Božiča. Prav pretreslo pa nas je, ko se je v župnijski cerkvi usedel ne mesto, kjer je med mašo sedela njegova mama.
Stežka smo se obrnili proti domu, saj bi še kar tukaj ostali pri teh prijaznih ljudeh, vendar je bilo treba domov. P. Cirila je klicala duhovna priprava na binkoštni praznik, vse pa nas naša gorata pokrajina. Pesem Pod Gorjanci je otoček, Krka mu je zibelka je kmalu zamenjala naša himna: Veselo v Kamnik in urno naprej, prelepe planine pohajam juhej. Starodavno mesto se je že malce ogrinjalo v topli večerni pled, mi vsi pa enodušno v veliki hvaležnosti p. Cirilu Božiču za izjemno vodenje romanja, pobudo zanj, vedno skrbni predsednici društva dr. Marjeti, njeni pomočnici Mileni in drugim, ki so poskrbeli, da nam je bilo tako lepo.
Zelo hvaležni p. mag. Cirilu Alojzu Božiču za skrbno pripravljeno romanje
Naše romanje je bilo v resnici pod geslom NARAVA, KULTURA, VERA. Obiskani kraji Pleterje, Kostanjevica in Stopiče so to potrjevali. In pa prava družba do zadnjega sedeža polnega avtobusa. Malo pa tudi (ravno prav) sloviti dolenjski cviček, ki so se mu v Pleterjah po načelu stopnjevanja od šibkejšega do močnejšega pridružili štirje »bratci«, obilno kosilo z odlično juho v gostilni Prepih (tega ni bilo, le vetrič); da ne pozabim glasbene družine Baša in dobrih stopiških gospodinj. Za vse ostalo, srečanje s pleterskim priorjem Fodorjem, izjemnim poznavalcem vin Simončičem, nekdanjim direktorjem Galerije Božidar Jakac Božičem in stopiškim župnikom Kersničem pa gre prva in glavna zahvala p. Cirilu Božiču. Prav bi bilo, da bi mu ob koncu romanja zapeli »na mnogaja ljeta«, vendar je odpovedal zvočnik, mi pa smo tudi že malo dremuckali na svojih sedežih. Mu bomo pa kmalu na prvem srečanju v prijazni frančiškanski dvorani v Kamniku, ki nam tolikokrat odpira vrata ob kulturnih dogodkih. Toplo povabljeni, da se nam pridružite vsi romarji in drugi »kulturno prebujeni« Kamničani in okoličani.
Hvaležni romar Jožef z drugimi romarji