Zgodbe so še kako žive: od Motnika do Nasovč.

V četrtek, 25. 9., je v dvorani frančiškanskega samostana potekala predstavitev knjig Zgodbe so še kako žive: od Motnika do Nasovč. Dogodek sta pripravila Društvo sv. Jakoba in Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Knjigo je izdala Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik  s finančno pomočjo Občine Kamnik. Dogodka se je udeležila tudi Romana Učakar, podžupanja Občine Kamnik.

Uredniški odbor v sestavi Milena Glušič, Barbara Petrušić in Breda Podbrežnik Vukmir (Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik) in Kristina Jamšek je zbral pravljice, povedke, anekdote, spomine in različne zanimive zgodbe, povezane s posameznimi kraji v občinah Kamnik in občini Komenda.

V prijetno razpoloženje nas je uvedel ansambel Magnolija (Marko Fujan, Sandi Belcijan, Marko Trobevšek in Branje Bičanić) s priredbami znanih napevov.

Po uvodni besedi dr. Marjete Humar in pozdravu Brede Podbrežnik Vukmir je Anže Slana povedal zanimivo pravljico o dveh okamenelih velikanih, ki sta živela nad prelazom Črnivec. Povedal je tudi povedko o izvoru imena Podivnca – to sega v čase turških vpadov, ko je gospodinja iz vasi Gozd z burkljami »podiva« Turka, menda ga je tudi pregnala.

Skoraj uro in pol pogovora z avtorji zgodb je hitro minilo, saj so nas zgodbe, pravljice, spomini in anekdote pritegnile k poslušanju z velikim zanimanjem. Jože Keršič iz Motnika je povedal šaljivo povedko o motniškem polžu, ki je Motničanom ušel, ujeli pa so ga šele na Teharjih. V pogovoru je povedal, kje je slišal svoje zgodbe in zakaj jih je zapisal. Marinka Mošnik je s svojimi zgodbami tenkočutno prikazala posameznike in posameznice, ki so bili posebni ali pa so na različne načine sooblikovali skupnost. Povedala je, da je zgodbe slišala doma, kamor je v mlin ali na žago prihajalo veliko ljudi. Žal Vilka Rifla, ki je uveljavljen pisec, ni bilo z nami, v knjigi pa so objavljene njegove zgodbe iz doline Črne in Velike planine. Ivan Nograšek nam je povedal, od kod ime Kurja dolina in zgodbo o vojnem plenu v obliki zlatih konjičkov, ki se menda še dandanes nahaja nekje v Tunjicah. V knjigi so zbrane njegove zgodbe iz Tunjic in slikovito prikazujejo nekdanje čase. Z Mihom Babnikom smo se podali v med Debevčev hraste in se spomnili na rimsko svetišče v Godiču. Kot geograf je zgodbam v knjigi, ki so polne skrivnosti, dodal tudi racionalne razlage. Jožef Pavlič, novinar in avtor, je na dogodku povedal zgodbo o Juriju Bobiču – turškem novorojenčku, ki so ga po porazu turške vojske našli v njivi z bobom, in o rokovnjačih, ki so v cerkvi ukradli zaklad. V knjigi pa lahko preberemo še mnoge druge njegove zgodbe. France Stele je dogodek zaključil z zgodbo svojega starega očeta Andreja Dobnikarja – kaj je doživljal na fronti in kako se mu je godilo pozneje. S seboj je prinesel pokazat tudi prestreljene razglednice in mali molitvenik za vojake, ki ga nosil v žepu uniforme in ga je rešil pred usodnim strelom.

Projicirali smo tudi fotografije Luka Dakskoblerja in ilustracije Eve Mlinar. Fotografije so nastale prav na krajih, o katerih govorijo zgodbe. V ta realistični okvir je ilustratorka Eva Mlinar dodala motiv iz zgodbe; tako smo združili fotografijo kraja in pravljično domišljijo.

Večer je zaključil ansambel Magnolija z uglasbeno poezijo.

Uvodno besedo je prispevala dr. Marija Klobčar. O knjigi pravi takole: »Zgodbe, ki so pred nami, so raznolika pripoved o prostoru, razpetem med Menino planino, strminami Grintovcev in prostrano ravnjo, na kateri odmeva komendski zvon. So nadvse pisan preplet pravljično in bajeslovno zasanjanih odsevov preteklosti in šaljiva ali resnobna beleženja življenja polpreteklega časa, ki govorico vsakdanjosti s čarovnijo besede spreminja v izročilo jutrišnjega dne.«

Prav temu je knjiga namenjena, namreč ohranjanju kulturne dediščine, spomina in jutrišnjemu dnevu.

Mag. Breda Podbrežnik Vukmir

Foto: Jožef Pavlič