Romanje na kraj prvega ekumenskega koncila
Kamniški romar in popotnik Vido Kregar je romal v Nicejo (Nikejo), kjer so se pred 1700 leti na poziv rimskega cesarja Konstantina I. zbrali škofje, da se posvetujejo in odločijo, kako zaustaviti verske zmote (arijanstvo) in utrdijo vero v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Prepričanje, da je Jezus Kristus pravi Bog in človek obenem.
Letos obhajamo 1700. obletnico prvega vesoljnega oz. ekumenskega cerkvenega zbora. 20. maja 325 ga je v cesarski palači v Niceji (Nikeji, danes Iznik v Turčiji, okrog 150 kilometrov oddaljenem od Istanbula (Carigrada) sklical rimski cesar Kostantin I., doma iz Niša (Naissa).
Kako pomemben je bil ta koncil, je v buli o napovedi svetega leta 2025 zapisal rajni papež Frančišek. Označil ga je za »mejnik v zgodovini Cerkve«. Njegova naloga je bila »obvarovati edinost, ki jo je resno ogrožalo zanikanje božanstva Jezusa Kristusa in njegove enakosti z Očetom«. Udeležilo se ga je okrog tristo škofov, ki so se »po milosti Duha prepoznali v veroizpovedi, ki jo še danes izpovedujemo pri nedeljskem obhajanju evharistije. Koncilski očetje so hoteli to veroizpoved začeti tako, da so prvič uporabili izraz ‘verujemo’ v znamenje, da so v tem ‘verujemo’ vse Cerkve združene v občestvu in da vsi kristjani izpovedujejo isto vero« (Upanje ne osramoti, 17).
Papeška univerza Gregoriana je obletnico omenjenega koncila obeležila z mednarodno konferenco z naslovom Veroizpoved nicejskega koncila, zgodovina in teologija od 27. do 1. marca letos v Rimu; isto snov so obravnavali še na univerzi v Muenstru od 15. do 17. oktobra.
Izjava oz. trditev, da je »Kristus pravi človek in pravi Bog«, je bila odgovor na herezijo (krivoverstvo) arijanizma, ki je zanikal Kristusovo božjo naravo. To je poudarjal tudi izraz Filioque, ki ga je latinska Cerkev dodala nicejsko-carigrajski veroizpovedi (da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina) in s tem hotela poudariti božansko naravo Božjega Sina. Ta izraz je postal pozneje eden izmed vzrokov nesoglasij med vzhodnimi in zahodnimi Cerkvami. Predavatelj na rimskem simpoziju Daniel Galadza s Papeškega vzhodnega inštituta je dejal, da to v času ekumenskih prizadevanj in dialoga ne bi smelo ločevati katoličane in pravoslavne ter predlagal, da naj latinska Cerkev razmisli o mogoči odstranitvi izraza ter vrnitvi k bolj starodavni obliki.
Duhovnik France Urbanija je ob razpravljanju 13. novembra zvečer v frančiškanski dvorani v Kamniku, ko je romar Vido Kregar pojasnjeval pomen nicejskega koncila, jedrnato sklenil vse skupaj s poudarkom, da je najpomembneje izpričevati: »Verujem v enega Boga!« Kot izjavljamo ob znamenju križa: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!« Trojstvo in obenem enost treh Božjih Oseb. Daljše v izpovedovanju vere.
S tem se je tudi zaključilo Vidovo predavanje v besedi in sliki o romanju iz Slovenije najprej do Niša (peš) letos v aprilu in maju, nato pa z avtomobilom do Carigrada in Iznika (Niceje) s podaljškom do zgodovinske Troje. S tem romanjem je hotel počastiti spomin na prvi vesoljni cerkveni zbor, pa tudi cesarja Konstantina I., ki je s tolerančnim ediktom leta 313 kristjanom zagotovil svobodo delovanja, pa tudi pa počastiti cesarjevo svetniško mater sv. Heleno, raziskovalko krajev delovanja in čaščenja Jezusa Kristusa. Njo je imel še posebej v mislih, saj ga je zadnji del poti spremljala žena prof. Helena.
Vido se je na zahtevno romarsko pot temeljito pripravil s preučevanjem starih zemljevidov, poti Rimljanov, med romanjem pa orientiral po njihovih ostalinah. Ob njih smo videli še veliko drugega, kar je zraslo in bilo narejeno v stoletjih po nicejskem koncilu in v zadnjem obdobju. Posebej postavljenih veliko novih cerkva na Hrvaškem in v Srbiji, mesta in vasi, reke, rodovitna polja pa tudi opustele kraje.
Vido Kregar nam je pred slikovnim prikazom v daljšem uvodu povedal, kako se je pripravil na romanje na kraj prvega koncila. Predstavila ga je predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar, prisluhnilo pa mu je veliko Kamničanov in drugih obiskovalcev, ki jih Vido vedno znova navdušuje s svojim poznavanjem zgodovine, posebej romarskih poti. Za njim jih je že obilo. Zadnjo – peš v Niš – je zmogel kljub letom, predvsem pa z neuničljivo voljo in energijo. Navdušen aplavz je potrdil, kako zelo ga ljudje spoštujejo in mu radi prisluhnejo.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
Leave a Reply